Simon Popek

Programski direktor festivala

Absurdi sveta

V letu 2018 smo dobili kar nekaj portretov in analiz kontroverznih političnih osebnosti; nekateri pripadajo preteklosti in zgodovinskemu diskurzu, drugi so še kako aktualni. Ker nočemo biti zgolj političen festival, bomo nekatere prihranili za druge priložnosti, npr. Steva Bannona (Ameriška darma) ali Kurta Waldheima (Waldheimov valček, in se osredotočili na večno aktualni vzhodni evropski zemljevid, ki je lani dobil tri izjemne prispevke o treh ključnih obdobjih sovjetske oz. ruske zgodovine. Proces Sergeja Loznice, zdaj že klasika FDF-ja, dokumentira Stalinov montirani proces z začetka tridesetih let; Srečanje z Gorbačovom Wernerja Herzoga, ki mu festival posveča retrospektivo, govori o obdobju glasnosti in postopnega konca sovjetskega imperija, medtem ko Putinove priče Vitalija Manskega pričajo o času, ko Putin še ni bil Putin, temveč očarljiv glasnik nove Rusije, ki je na prelomu stoletja z medijskimi nastopi znal pridobiti kronično nezaupljivega avtorja.

Da posamezniki, ki zganjajo teror, niso le politiki, po drugi strani sijajno ilustrira John McEnroe: Cesarstvo popolnosti, ki ameriškega teniškega genija ter njegovo kolerično teroriziranje sodnikov, nasprotnikov in občinstva ob igrišču predstavi sistematično, analitično, eruditsko. Podobno kot v filmu Viva Ludež hrvaško polpreteklo zgodovino sistematično, analitično in eruditsko obdelajo nekdanji asi Feral Tribuna, splitskega satiričnega časnika, ki bi jih znal intrigirati slovensko-ameriški Pozdrav iz svobodnih gozdov, čeprav dokumentarec Iana Soroke območje Kočevskega roga, eno najbolj bolečih in tendenciozno obdelanih področij po drugi svetovni vojni, predstavi v docela neideološki luči.

Vse bolj kričeče fanatični znajo biti tudi filmi z ženskimi zgodbami. Žlahtne izjeme seveda obstajajo, npr. Zasužnjena ženska, portret sodobnega sužnjelastniškega razmerja na Madžarskem, ali Ženski užitki, dokument hipokritskega sveta v razmerju do žensk in njihovih teles, da Džamiline ljubezni, lirične ode ženski v mačističnem, šovinističnem okolju, posnete po istoimenski kirgiški klasiki Čingiza Ajtmatova, sploh ne omenjam.

In če se vam bo v glavi zvrtelo od težkih tem, vam ponujamo Razglednice Igorja Bezinovića, intimno-epsko hvalnico ruralnemu življenju na Hrvaškem, od vasic na južnodalmatinskih otokih do istrskih in medžimurskih mestec na meji s Slovenijo, kjer avtorji in lokalni prebivalci v močnih dialektih predstavljajo vsakdanje absurde življenja na podeželju.

 


 
 

Nataša Posel

Direktorica Amnesty International Slovenije

V pričakovanju ponovnega nastavljanja ogledala družbi

Letos sodelovanje slovenske Amnesty na Festivalu dokumentarnega filma vstopa v drugo desetletje; prvič je naša žirija najboljši dokumentarni film na temo človekovih pravic razglasila leta 2009. Pogled na vsebine filmov tekmovalnega sklopa tega desetletja nekako predstavlja tudi zrcalo dekade. Če se osredotočimo le na zmagovalne filme, so obravnavali posledice revščine in (neželenih) migracij, aktualne oborožene spopade, pravice deklet, osebne usode, ujete v mednacionalne spore, radikalizem, zgodovinske krivice in njihove posledice za današnji čas …

Tudi letošnji izbor tekmovalnih filmov uokvirjajo pomembne teme sodobnega sveta, med njimi vprašanje pravic žensk, ki so dobile z gibanjem #jaztudi nov zagon, in rasizem, ki mu zlepa ne zmanjka sape.

V sodobnem svetu, zaznamovanem s hitrim komuniciranjem, ne glede na to, ali z besedami, slikami ali posnetki, je zavzemanje ustvarjalcev dokumentarnih filmov posebno dragoceno. Odsev v zrcalu, ki ga ponujajo njihova dela, ni nujno všečen in vsekakor ga ni mogoče z očesom zajeti in v glavi »obdelati« na hitro. Je pa resničen. Terja nekaj prizadevanja: sili v razmislek in hkrati vzbuja (močna) čustva. Informacije, ki jih sicer lahko preberemo v poročilih organizacij za človekove pravice, kot je Amnesty, dokumentarni filmi s tega področja »oživljajo«.

Če je filmski ustvarjalec Robert Altman v snemanju filmov videl »priložnost živeti številna življenja«, bi torej za dokumentarne filme s temo človekovih pravic lahko trdili še več: da imajo možnost spreminjanja, celo reševanja življenj. Podobno kot vsi mi drugi zagovorniki človekovih pravic namreč dokumentarci na to temo pogosto razkrivajo, kar bi kršitelji želeli, da ostane skrito. Ko so kršitve razgaljene na številne mogoče načine – skozi ugotovitve organizacij za človekove pravice, novinarske prispevke, na knjižnih straneh ... ter, navsezadnje, skozi oko filmske kamere, se lahko boj za njihovo odpravo začne, dobi nov zalet ali vztraja naprej.

Tudi našo letošnjo žirijo lahko umestim v raznovrsten svet zagovornikov človekovih pravic. Oksana Sarkisova je direktorica mednarodnega festivala za dokumentarne filme s področja človekovih pravic Verzio v Budimpešti, besedila novinarke Kristine Božič jo jasno prikažejo tudi kot zagovornico človekovih pravic, energična upokojenka Irena Butoln pa skozi prostovoljno delo spreminja svet v svojem neposrednem okolju.

Preostane še vaš košček mozaika, spoštovani ljubitelji dokumentarnega filma. Želim si, da bi vas videno na letošnjem Festivalu dokumentarnega filma spodbudilo k ukrepanju: na naši spletni strani www.amnesty.si, na primer, lahko podpišete aktualno peticijo ali se naročite na naše e-glasilo ter ste redno obveščeni o spletnih in drugih akcijah za človekove pravice. Ali pa s svojim prispevkom podprete naše delo za dostojanstvo in enakopravnost, med drugim letos začenjamo delo na področju pravic starejših.