Tekmovalni sklop na temo človekovih pravic odstira akutne probleme sodobnega sveta, od ekoloških tematik, pravic delavcev, manjšin, verskega fundamentalizma ipd. Ta sklop služi tudi kot opomnik vsem sodobnim množičnim medijem, ki številne pomembne in pomenljive zgodbe zaradi navidezne neatraktivnosti vse prepogosto potiskajo vstran. Nagrado za najboljši film na temo človekovih pravic podeljuje Amnesty International Slovenije.

Boris Petkovič
Rojen v Zenici, Bosna in Hercegovina. Leta 1996 je v Portorožu končal študij na Višji prometni šoli. 2005 je diplomiral filmsko režijo na filmski šoli EICAR v Parizu, kjer je naslednja tri leta tudi poučeval. Leta 2008 se je vrnil v Slovenijo, kjer trenutno živi in ustvarja. Je avtor številnih dokumentarnih in igranih filmov, za katere je bil nagrajen doma in v tujini. Njegov zadnji igrani film Košarkar naj bo si je v kinematografih po Sloveniji ogledalo skoraj devetdeset tisoč gledalcev, njegov zadnji dokumentarni film LGBT_SLO_1984 pa uspešno gostuje na festivalih po svetu.

Članica izvršnega odbora Amnesty International Slovenije in doktorica filozofije. Je avtorica znanstvenih besedil iz filozofije spola, feministične teorije, ženskih študij in teoretizacije pojugoslovanskega lezbičnokvirovsko- feminističnega aktivizma. V okviru slovenske Amnesty je več let koordinirala področje pravic LGBTIQ+ skupnosti ter v šolah izobraževala mlade o pravicah žensk in homo/bi/transfobiji. V kulturnem centru Pekarna vodi program Knjižnica Tete Rose, v soorganizaciji z Mariborsko knjižnico in društvom Film Factory pa moderira pogovore z gosti/jami predavanj Filmska teorija. Lani je v kratkem dokumentarnem filmu Dear Teri avtoric E. Zhuzhleve, D. Shikhalieve in S. Menugeki, ki je nastal v okviru delavnic DOKUDOC, nastopila kot glavna protagonistka.

Rojena je bila v umetniško družino v Skopju, Makedonija. Ustvarjalno pot je začela kot otroška igralka, izučena za slikanje in grafično oblikovanje, nato pa je v New Yorku na Tisch School of Arts študirala film. Njen režijski prvenec Veta (2001) je osvojil posebno nagrado žirije na Mednarodnem filmskem  festivalu v Berlinu 2002. Njen prvi celovečerec je prikazoval makedonsko mladostniško uporniško gibanje v devetdesetih, nadaljnji filmi pa govorijo o preživetju v brutalnem kapitalizmu postsocialističnega sistema, o psihologiji materinstva ter družbenih nepravičnostih in predsodkih v represivnem in politično skorumpiranem patriarhalnem sistemu. Vsi njeni filmi odražajo jasno feministično perspektivo. Premiera njenega za zdaj najuspešnejšega filma Bog obstaja, ime ji je Petrunija je bila na Mednarodnem filmskem festivalu v Berlinu 2019, kjer je prejel prestižni nagradi ecumenial in nagrado nemškega filmskega ceha. Do danes je bil film deležen več kot dvajsetih nagrad po vsem svetu, leta 2020 tudi LUX Evropskega parlamenta.

vodja komunikacij in organizacije

dogodkov AIS

V slovenski Amnesty se vsako leto razveselimo meseca, ko poteka Festival dokumentarnega filma. Ko dvorane napolnijo filmski navdušenci_ke in ko se za teden dni prepustimo filmskim ustvarjalcem_kam, da nas popeljejo v svet neznanega. Letos festival poteka že 25. leto zapored in v veliko čast nam je, da imamo na njem posebno nalogo, izbrati najboljši film na temo človekovih pravic. Letos bo odločitev žirije (kot vedno) izjemno težka, saj tekmovalni program sestavlja pet neverjetnih filmov.

Teme, predstavljene v njih, bi morale biti pogosteje del našega razmišljanja in tudi ukrepanja. To so teme, ki so del našega aktivizma, naših kampanj in našega boja za pravičnejši svet.

Režiser, ki je leta 2021 prejel nagrado Amnesty za film Punčka, Sébastien Lifshitz, se nam predstavi z dokumentarcem Casa Susanna. Tudi tokrat je osrednja tema vprašanje spola, v ospredju pa kritika družbe, ki ga še vedno dojema črno-belo. Dogajanje filma je postavljeno v ZDA v petdeseta leta 20. stoletja, ko sta bili homoseksualnost in transspolnost tabu temi. V Amnesty se zavzemamo za pravice transskupnosti ter podpiramo boj za samoidentificiranje in depatologiziranje (več o tem >>)

Aktualni dokumentarec režiserja Simona Lerenga Wilmonta spremlja usodo otrok v prehodnem domu na vzhodu Ukrajine. Hiša iz trsk nam približa zgodbo štirih otrok, ki so se tam znašli ne vedoč, kakšna bo njihova prihodnost. Žalostne usode prežemata misel na bivanje v državni sirotišnici in vojna, ki trka na vrata. Pravice otrok so za naš svet zelo pomembne in vloga nas starejših je, da jih poznamo, zagovarjamo in se zanje tudi borimo. Glas otrok mora biti slišan, saj je to glas naše prihodnosti.

Na pomembnost otrokovih pravic opozarjamo tudi v Amnesty. Vabljeni, da obiščete spletno stran Akademije Amnesty in opravite brezplačen tečaj o otrokovih pravicah.

Tudi film Nedolžnost Guya Davidija v središče postavlja vlogo otrok. V njem slika življenje izraelske mladine, ki se upira služenju obveznega vojaškega roka. Vendar je njihov upor  zaman. Film nam ponudi vpogled v dogajanje v Izraelu, ki po mnenju Amnesty International in tudi nekaterih drugih človekoljubnih organizacij nad palestinskim ljudstvom izvaja apartheid. Za vzpostavljanje nadvlade nad palestinskim prebivalstvom pa je Izrael pripravljen tvegati tudi življenja svojih otrok.

Švedska režiserka dokumentarnih filmov Nahid Persson v filmu Bodi moj glas spremlja življenje Masih Alinejad. Novinarka, aktivistka in borka za pravice žensk je bila zaradi svojega aktivizma in upora izgnana iz države. Njen boj proti obveznemu zakrivanju žensk v Iranu je navdihnil nastanek gibanja My Stealthy Freedom, ki združuje ženske iz Irana in ima danes na Facebooku več kot milijon všečkov. Masih Alinejad je glas milijonov žensk v Iranu, ki seborijo za enakopravnost in svoje pravice. V Amnesty International budno spremljamo boj za človekove pravice v Iranu, opozarjamo na krvavo zatiranje protestov in podpiramo protestnike_ce na ulicah, ki si zase in za svoje bližnje želijo svobodnejšo in pravičnejšo družbo.

V Srbiji rojena režiserka Nataša Urban nas v filmu Mrk popelje nazaj v čas Jugoslavije in njenega razpada. Ponudi nam vpogled v današnje razmišljanje srbske družbe o razmerah leta 1999. Hkrati išče vzporednice na različnih straneh bojišč o nesmiselnosti nasilja in napadov na civiliste. Dejstva o nesmiselnosti vojne nas lahko danes popeljejo tudi v Ukrajino. V Amnesty International opozarjamo, da je ruska agresija na Ukrajino kršitev mednarodnega prava, hkrati pa v poročilih dokumentiramo napade ruske vojske, v katerih je umrlo na stotine civilistov. Tovrstna dejanja so vojni zločin in vsi – ne glede na to, kdaj so se zločini dogajali – bi morali za svoja dejanja odgovarjati pred sodiščem.

Boj za človekove pravice v preteklosti in sedanjosti je osrednja nit izbranih dokumentarnih filmov. Vsak posebej in vsi skupaj tvorijo idejo o tem, kaj je treba storiti za pravičnejši svet in kako polna pasti je pot do njega. Pa vseeno. Ne gre obupati. Navdihnejo zgodbe tistih, ki se ne vdajo – pa naj gre za ženske na iranskih ulicah ali pa udejstvovanje slovenske transskupnosti. Tovrstni filmi nas združujejo, odpirajo misli in srca ter nas spodbudijo k delovanju. Prizadevanju za pravice vseh, še posebej pa nemočnih in tistih, ki naš glas potrebujejo.

Se vidimo v kinodvoranah.