V slovenski Amnesty se vsako leto razveselimo meseca, ko poteka Festival dokumentarnega filma. Ko dvorane napolnijo filmski navdušenci_ke in ko se za teden dni prepustimo filmskim ustvarjalcem_kam, da nas popeljejo v svet neznanega. Letos festival poteka že 25. leto zapored in v veliko čast nam je, da imamo na njem posebno nalogo, izbrati najboljši film na temo človekovih pravic. Letos bo odločitev žirije (kot vedno) izjemno težka, saj tekmovalni program sestavlja pet neverjetnih filmov.
Teme, predstavljene v njih, bi morale biti pogosteje del našega razmišljanja in tudi ukrepanja. To so teme, ki so del našega aktivizma, naših kampanj in našega boja za pravičnejši svet.
Režiser, ki je leta 2021 prejel nagrado Amnesty za film Punčka, Sébastien Lifshitz, se nam predstavi z dokumentarcem Casa Susanna. Tudi tokrat je osrednja tema vprašanje spola, v ospredju pa kritika družbe, ki ga še vedno dojema črno-belo. Dogajanje filma je postavljeno v ZDA v petdeseta leta 20. stoletja, ko sta bili homoseksualnost in transspolnost tabu temi. V Amnesty se zavzemamo za pravice transskupnosti ter podpiramo boj za samoidentificiranje in depatologiziranje (
več o tem >>)
Aktualni dokumentarec režiserja Simona Lerenga Wilmonta spremlja usodo otrok v prehodnem domu na vzhodu Ukrajine. Hiša iz trsk nam približa zgodbo štirih otrok, ki so se tam znašli ne vedoč, kakšna bo njihova prihodnost. Žalostne usode prežemata misel na bivanje v državni sirotišnici in vojna, ki trka na vrata. Pravice otrok so za naš svet zelo pomembne in vloga nas starejših je, da jih poznamo, zagovarjamo in se zanje tudi borimo. Glas otrok mora biti slišan, saj je to glas naše prihodnosti.
Na pomembnost otrokovih pravic opozarjamo tudi v Amnesty. Vabljeni, da obiščete spletno stran
Akademije Amnesty in opravite brezplačen tečaj o otrokovih pravicah.
Tudi film Nedolžnost Guya Davidija v središče postavlja vlogo otrok. V njem slika življenje izraelske mladine, ki se upira služenju obveznega vojaškega roka. Vendar je njihov upor zaman. Film nam ponudi vpogled v dogajanje v Izraelu, ki po mnenju Amnesty International in tudi nekaterih drugih človekoljubnih organizacij nad palestinskim ljudstvom izvaja apartheid. Za vzpostavljanje nadvlade nad palestinskim prebivalstvom pa je Izrael pripravljen tvegati tudi življenja svojih otrok.
Švedska režiserka dokumentarnih filmov Nahid Persson v filmu Bodi moj glas spremlja življenje Masih Alinejad. Novinarka, aktivistka in borka za pravice žensk je bila zaradi svojega aktivizma in upora izgnana iz države. Njen boj proti obveznemu zakrivanju žensk v Iranu je navdihnil nastanek gibanja My Stealthy Freedom, ki združuje ženske iz Irana in ima danes na Facebooku več kot milijon všečkov. Masih Alinejad je glas milijonov žensk v Iranu, ki seborijo za enakopravnost in svoje pravice. V Amnesty International budno spremljamo boj za človekove pravice v Iranu, opozarjamo na krvavo zatiranje protestov in podpiramo protestnike_ce na ulicah, ki si zase in za svoje bližnje želijo svobodnejšo in pravičnejšo družbo.
V Srbiji rojena režiserka Nataša Urban nas v filmu Mrk popelje nazaj v čas Jugoslavije in njenega razpada. Ponudi nam vpogled v današnje razmišljanje srbske družbe o razmerah leta 1999. Hkrati išče vzporednice na različnih straneh bojišč o nesmiselnosti nasilja in napadov na civiliste. Dejstva o nesmiselnosti vojne nas lahko danes popeljejo tudi v Ukrajino. V Amnesty International opozarjamo, da je ruska agresija na Ukrajino kršitev mednarodnega prava, hkrati pa v poročilih dokumentiramo napade ruske vojske, v katerih je umrlo na stotine civilistov. Tovrstna dejanja so vojni zločin in vsi – ne glede na to, kdaj so se zločini dogajali – bi morali za svoja dejanja odgovarjati pred sodiščem.
Boj za človekove pravice v preteklosti in sedanjosti je osrednja nit izbranih dokumentarnih filmov. Vsak posebej in vsi skupaj tvorijo idejo o tem, kaj je treba storiti za pravičnejši svet in kako polna pasti je pot do njega. Pa vseeno. Ne gre obupati. Navdihnejo zgodbe tistih, ki se ne vdajo – pa naj gre za ženske na iranskih ulicah ali pa udejstvovanje slovenske transskupnosti. Tovrstni filmi nas združujejo, odpirajo misli in srca ter nas spodbudijo k delovanju. Prizadevanju za pravice vseh, še posebej pa nemočnih in tistih, ki naš glas potrebujejo.
Se vidimo v kinodvoranah.