Dokumentarec o perečem vprašanju podnebnih sprememb gledalcu razloži in razkrije nekaj presenetljivih in neprijetnih dejstev. Prvič, za segrevanje ozračja ključen pospeševalni dejavnik niso avtomobili in ogljični izpusti (menda »le« dvajset odstotkov), temveč globalna prehranska industrija, ki načrtno krči gozdove in širi pašnike za živino – povečini govedorejo, ta pa ozračje dodatno onesnažuje z izdihanim metanom. Film kritizira tudi velike ribolovne in ribogojne nacije, ki so s kemijskimi postopki za umetno gojenje in zdravljenje okuženih in napol gnilih rib (npr. lososov) poskrbele, da so ribe danes polne kemikalij in mikroplastike ter zdravju še bolj škodljive kot meso. Še več, najbolj problematična plastika, ki onesnažuje oceane in se naseljuje v morskem življu, niso steklenice ali embalaža, temveč odvržene in strgane ribiške mreže. Film skratka sugerira, da bosta človeštvo in planet preživela le, če bomo ljudje spremenili prehranjevalne navade.
»Sporočilo filma je pravzaprav zelo preprosto, namreč da imamo kot posamezniki moč v okolje uvesti velikansko, pozitivno spremembo zgolj s prehodom od živalskih beljakovin na tiste rastlinskega izvora. Eden od glavnih razlogov za film je bil vpogled v zelo utemeljene znanstvene izsledke nekaterih najbolj uglednih svetovnih institucij sveta. Ob upoštevanju znanstvenih dognanj Oxfordske univerze, ki ugotavljajo, da bi za izpolnitev zavez, izhajajočih iz Pariškega podnebnega sporazuma, razvite države morale v naslednjih letih zmanjšati porabo mesa in mlečnih izdelkov za približno osemdeset odstotkov, pa se zavemo, da je potreben silen premik.« (Otto Brockway)
PO, 13. marca
Ponedeljek, 13. marca
Pogovor po filmu Nažrli se bomo do smrti
Prehranski sistem za boljši jutri
Pogovarjali se bomo o netrajnosti prehranskega sistema, o rešitvah na sistemski ravni ter vlogi in moči posameznika pri doseganju bolj trajnostnega prehranskega sistema. Dotaknili se bomo vprašanja dostopnosti hrane, pridelane na način, ki spoštuje omejitve planeta in obenem omogoča dostojno življenje vseh. Spregovorili bomo tudi o proizvodnji in porabi velike količine mesa. Prehranjevanje je predvsem stvar kulturnih navad in materialnih možnosti, zato se bomo tega vprašanja lotili tudi z malo bolj ekoantropološkim pogledom.
Sodelujejo: Žiga Malek, okoljski znanstvenik (video izjava), Nika Tavčar, Umanotera – Slovenska fundacija za trajnostni razvoj, Živa Kavka Gobbo, Focus, društvo za sonaraven razvoj; pogovor vodi: Maja Prijatelj Videmšek, novinarka Dela.
V sodelovanju z društvom Focus
Po končanih projekcijah je vstop na pogovore po filmih prost.