Režiser je skoraj deset let pripravljal film o izraelskih mladostnikih, ki jim država pri osemnajstih naloži služenje obveznega vojaškega roka. Dekleta se urijo dve leti, fantje tri, tudi v kriznih razmerah in na večno nemirnih okupiranih ozemljih. To je film o tihem uporu najstnikov, ki protestirajo ne samo proti obveznemu služenju, temveč tudi proti odnosu Izraelcev do palestinskega vprašanja; Davidi pokaže indoktriniranje otrok od rosnih let, povabila v mladinske kampe, ki niso nič drugega kot aktivna priprava na vojaščino, obscenost vojaškega drila in siljenje otrok, da v roke vzamejo puško. V intimnih zgodbah peščice družinskih videoposnetkov se izrišejo podobe militariziranega Izraela.
»Nič se me ne dotakne bolj kot otroška občutljivost ob odkrivanju sveta in nič me ne zaboli bolj kot pričevanje njegovemu porušenju. Izrael ni prostor, ki bi vrednotil nedolžnost. Njegova militarizirana identiteta zahteva zatrtje in izmaličenje nežnih linij otroštva. Ta zavezanost nasilju terja številne žrtve, vendar je z njo povezana tudi skrita tragedija – propad starševstva. Vsaka vojna se zanaša na starševsko izdajo lastnih otrok. Vendar v militarizirani družbi tudi najbolj svobodomiselnim staršem ne uspe zaščitili duha svojih otrok.« (Guy Davidi)