Sauper je film snemal polnih šest let, od časa, ko se še nikomur ni sanjalo, kako se bo zgodba o etnično sprtem Sudanu končala, z osamosvojitvijo leta 2011, ko se je južni, krščanski Sudan odcepil od severnega muslimanskega dela, do danes, ko je postalo jasno, da s surovinami bogat južni del nikoli v resnici ne bo neodvisen, temveč ga bodo še naprej izkoriščali do skrajnosti – od Američanov, Evropejcev in po novem tudi Kitajcev, ki denimo črpajo nafto in zemeljski plin ter onesnažujejo okolje, ob tem pa ravnodušno izjavljajo, da je »skrb za okolje domena lokalcev«. To je zgodba o nikoli končani eksploataciji Črne celine, kjer zahodni voditelji govorijo o koncu kolonizacije in nujnosti enakopravne razdelitve bogastva med Sudanci, nakar izjavo ovrže naslednji prizor z neukim Sudancem in njegovo pogodbo z ameriško korporacijo.
»Prihajamo v miru je moj najdaljši projekt doslej, film, ki ga je bilo najtežje posneti, saj sem želel prodreti globoko v dušo kolektivne bolezni naše družbe. Naloga je zelo težka in mislim, da se bolezen imenuje kolonializem … Največji izziv je bil v prvi vrsti poskus opisati ta pojav s filmskim jezikom, nato pa med vrsticami razbrati pomene in preseči najbolj nor vidik kolonializma: da si kot civilizacija nenehno izmišljamo neko veliko zgodbo, ki nato upravičuje naša dejanja.« (Hubert Sauper)