Režiserkin oče, ovčerejec in lastnik pripadajoče kmetije, se želi po štiridesetih letih dela na težko dostopnem posestvu upokojiti, zato se njena sestra Rakel odloči, da bo s partnerico Ido prevzela delo in kmetijo prenesla v četrto družinsko generacijo. Ovčjereja za novinko v poslu predstavlja zahtevno delo, toda ljubezen do zemlje in občutek neodvisnosti sta ob malodane udomačenih ovcah, ki jima družinski člani od nekdaj dodeljujejo imena, gonilna sila entuziazma, ki ga pričujoči dokumentarec izkoristi do komičnih in hudomušnih skrajnosti. Film odraža skupno družinsko dinamiko, predstavlja akt ljubezni do dela, ustvarjanja, predanosti in trdoživosti, obenem pa poudarja izginjanje tradicionalnih malih kmetij na Norveškem, saj tam, kot pravi sklepni napis, vsak dan propade ena od njih.