Simon Popek 
vodja filmskega programa Cankarjevega doma

V filmu Še zdaleč ne lipicanci režiserke Olge Kosanović se pojavi slikovit (in ciničen) komentar na temo politike naturalizacije tujcev: »Če ima mačka mlade v jahalni šoli, jih to še ne dela lipicance.« V luči nedavne smrti Davida Lyncha bi lahko dodali cinefilsko analogijo: »The owls are not what they seem«, po naše »Sove niso to, kar se zdijo.« Metafora o dveh spiritualnih kraljestvih se v okviru sodobnega dokumentarca morda zdi pretirana, vseeno pa je živalska prispodoba v kontekstu omenjenega filma posrečena tudi zato, ker je status izvora lipicancev dolgoleten predmet meddržavne razprave.

Kot običajno gre za močan identifikacijski dejavnik bodisi na osebni bodisi na nacionalni ravni; tudi režiserka Olga Kosanović je bila dolgo prepričana, da je po tridesetih letih življenja v Avstriji upravičena do rutinske formalizacije statusa državljanstva. Ampak sove niso to, kar se zdijo, in njena mukotrpna pot do dragocene listine še danes ni končana. Kot je izjavila, je bila ves ta čas prepričana, da živi v enoviti družbi, pa je prišlo neprijazno spoznanje, da obstaja zelo jasno definirana meja med »našimi« in »njihovimi«, še več, spoznala je, da ne spada v kategorijo »naših«.

Interpretacije statusov so različne, dvoumnost in manipulacija sta vodilo v številnih procesih. Na letošnjem Festivalu dokumentarnega filma bomo kar nekajkrat priče obdelavi pojma pristnega/lažnega. Poglejmo samo »beljenje« kariere in osebnosti Leni Riefenstahl, vse življenje si je prizadevala zmanjšati svojo vlogo v nacističnem propagandnem stroju. Nikoli nismo povsem nasedli njeni zgodbi o naivni mladenki in »zgolj« sopotnici tretjega rajha. Nato so po njeni smrti odprli osebne arhive, ki nedvoumno pričajo o več kot formalnih povezavah z režimom.

Še bolj slikovit primer propagandnega inženiringa ponuja izjemna Glasba za vojaški udar, zgodba o dekolonizaciji Konga ter takojšnjih poskusih vnovičnega političnega in gospodarskega nadzora novonastale države pod vodstvom Patrica Lumumbe, v katero so imperialne sile razvitega Zahoda v prizadevanjih po pozitivni podobi preračunljivo vključile največje jazzovske zvezdnike tistega časa.

Radu Jude v filmu Osem razglednic iz utopije z veliko ironične distance, značilne za novi romunski film, dekonstruira mit o napredni tranziciji posocialistične Romunije devetdesetih, ilustriran z abotno pretiranimi in zmanipuliranimi televizijskimi reklamami, ki so med drugim groteskno povzdigovale nacionalni duh in herojske motive iz romunske zgodovine. Ščepec igrivega komentarja na bizarno okupacijo Reke, ki jo je po koncu prve svetovne vojne izpeljal Gabriele D’Annunzio, italijanski pesnik, dramatik in bonvivan, pa v hibridni mojstrovini Fiume o morte! doda še hrvaški režiser Igor Bezinović.

A naj vas občutek ne zavaja, večina dokumentarcev še vedno zareže v bistvo problema sodobnega sveta, sploh ko je govora o nevralgičnih točkah našega bližnjega prostora; v filmih o Ukrajini in Palestini, silovitih dokumentarcih Prestreženi in Edina dežela, ni nobene dvoumnosti, to nista le zgodbi o vojni, okupaciji in zatiranju, temveč tudi zgodbi o popolnem razčlovečenju na vseh ravneh dominantnega agresorja.