Mednarodna žirija v sestavi Primož Bezjak, Maja Prettner, Nemanja Vojinović si je ogledala 5 filmov: Edina zemlja, Prestreženi, Glasba za vojaški udar, Še zdaleč ne lipicanci in Vlaki.

Nagrado Amnesty International Slovenije za najboljši film na temo človekovih pravic na 27. Festivalu dokumentarnega filma prejme film:

Edina zemlja (No Other Land)
Režija: Yuval Abraham, Basel Adra, Hamdan Ballal, Rachel Szor
Palestina, Norveška, 2024

Obrazložitev žirije
V tekmovalnem sklopu filmov na temo človekovih pravic se je izrisala boleča resnica. Namreč to, da delitev na »nas« in na tiste »druge« prinaša samo nestrpnost, sovraštvo, konflikte in s tem večje oboroževanje, izkoriščanje, zlorabe, kršenje človekovih pravic, vojne, genocide ter nenazadnje okoljsko opustošenje. Poleg človekovih pravic se moramo začeti boriti tudi za pravico vseh živih bitij do življenja in obstoja.

Če bi izmed petih filmov, ki smo jih videli v tekmovalnem sklopu, morali izpostaviti enega in vas potegniti za rokav, da ga pogledate, jo to gotovo Edina Zemlja. Pa ne zato ker si tematike preostalih filmov, kot so vojna v Ukrajini ali še zmeraj aktualna stroga selektivnost pri dodeljevanju evropskega državljanstva v Avstriji ali celo kritika kolonializma in destruktivnosti kapitalističnih sil med dekolonizacijo Konga v izjemnem filmu Glasba za vojaški udar, zaslužijo manj pozornosti ali so manj pomembni.

Film Edina zemlja je do sedaj prejel že ogromno nagrad, med njimi tudi oskarja. Ampak je pomembno izpostaviti, da si ta film nagrado Amnesty International v vseh pogledih tudi zares zasluži. S svojim nepretencioznim pristopom in intimnim pogledom, ki nam ga ponuja skozi oči domačinov, živečih na Zahodnem bregu, se nam je zarezal v spomin in nas globoko pretresel. Dokumentirani trenutki sistemskega nasilja, ki so ga zagrešili (in ga še vedno izvajajo) izraelski vojaški uradniki in nezakoniti naseljenci, so zastrašujoči. Film je dokaz najslabšega v človeštvu, a ponuja tudi vpogled v pravo solidarnost. Sredi tega kaosa tli neznaten drobec upanja, saj sta film skupaj ustvarila izraelski novinar Yuval Abraham in palestinski aktivist Basel Adra. V tej zgodbi sta samo človeka, prijatelja, zmožna medsebojne empatije, ki se borita proti apartheidu in nesmiselni, neizmerni okrutnosti Izraelcev, ki na okupiranem ozemlju počasi briše palestinski narod. Ob gledanju filma smo čutili žalost, jezo in strašno frustracijo, da kot posamezniki pravzaprav težko kaj storimo. Kljub vsem grozotam, ki jih spremljamo v medijih, še vedno zamahnemo z roko, ker se nas to pač ne tiče neposredno in gremo po vsakdanjih opravkih, kupit ploščice za novo kopalnico.

Kako bi se počutili, če bi nam dom, ki smo ga zgradili, vsakič znova rušili?

Kaj bi naredili, če bi naše otroke v šoli evakuirali, jih prisilili, da svoje osebne predmete odnesejo ven, in pred njihovimi očmi to šolo zmleli v prah. A bi vsaj zakričali?

Naj se prah dvigne visoko, da doseže še nas in da se nekaj premakne. Da se nekaj zgodi. Da Palestinci izstopijo iz kletke brez izhoda.