Nagrada Amnesty International Slovenije za najboljši film na temo človekovih pravic
(sklop Tekmovalni filmi)
Mednarodna žirija
Študirala je igro na konservatoriju za gledališče (Conservatoire régional de théâtre), filozofijo in kulturni menedžment. V Franciji je delala kot igralka in organizatorka kulturnih dogodkov v zaporu. Leta 2006 se je preselila v Slovenijo, kjer je sedem let delala pri televiziji kot asistentka kamere in snemalka. Od 2014 dela kot snemalka, steadicam operaterka ter direktorica fotografije za dokumentarne filme in video projekte, na primer zadnji dokumentarec LGBT_Slo_1984 v režiji Borisa Petkoviča. Leta 2017 se je pridružila Zavodu TransAkcija, kjer je razvila prvo slovensko trans video platformo TransTube. Med 2017 in 2023 je kot programska sodelavka med drugim izvajala medvrstniško svetovanje za transspolne osebe in njihove bližje, vodila podporne skupine, se pojavljala v medijih, sodelovala pri izvajanju in moderiranju izobraževanja in delavnic o transspolnosti ter se z državnimi institucijami zavzemala za potrebne spremembe z namenom uresničevanja človekovih pravic trans oseb. Redno sodeluje tudi s slovensko Amnesty International kot videografinja.
Režiserka in scenaristka. Študirala je na akademiji za umetnost Univerze v Novi Gorici. Leta 2016 je posnela kratki igrano-animirani film Dober tek, življenje! in zanj prejela nagrado vesna za najboljši kratki film na 19. Festivalu slovenskega filma. Leta 2019 je bila izbrana v 39. izdajo pariške Cinéfondation Rezidence, kjer je razvijala svoj prvi celovečerni film z naslovom Little Trouble Girls. Njen zadnji kratki animirano-dokumentarni film Babičino seksualno življenje je prejel več kot petdeset nagrad, med njimi nagrado Evropske filmske akademije za najboljši kratki film 2023 in nagrado cezar za najboljši kratki animirani film. Prejela tudi Župančičevo nagrado leta 2023, najvišje priznanje Mestne občine Ljubljana za izjemne stvaritve na področju umetnosti in kulture.
S prepletanjem različnih form – animacije, fikcije in različnih oblik eksperimentalnih tehnik Urška ustvarja hibridne vizualne pripovedi in je posebej usmerjena v raziskovanje sodobne ženskosti.
Filmski in gledališki režiser, multimedijski umetnik, rojen v Teheranu, živi v Berlinu. Osredotoča se na interdisciplinarno in multimedijsko gledališče ter eksperimentalni in dokumentarni film. Njegova celovečerna dokumentarca Football Under Cover (2008) in No Land's Song (2014) sta bila predvajana na več kot stotih mednarodnih festivalih in prejela številne nagrade, vključno z Berlinale Teddy in nagrado za najboljši dokumentarni film na svetovnem filmskem festivalu v Montrealu. Njegov zadnji film The Sun Will Rise (2023) je bil premierno predvajan na Beneškem filmskem festivalu kot uvodni film Beneških dni. Produciral je gledališke predstave v Hebel Am Ufer in Ballhaus Ost v Berlinu in v Iranian Artists' Forum, Teheran. Njegove gledališke produkcije so bile uprizorjene na festivalu Fajr v Iranu, pa tudi na mednarodnih festivalih, kot je Kunsten Festival des Arts v Bruslju. Leta 2017 je sodeloval pri kolektivnem umetniškem projektu Sandstorm – And Then There Was Dust. Razstava, ki predstavlja rezultate projekta, je bila septembra na ogled v Depo Istanbul in Galerie im Körnerpark Berlin.
Ogledalo dvoličnosti
Taja Premk
vodja programa komunikacij in organizacije dogodkov, AIS
Vsako leto v marcu nas dokumentarni filmi za teden dni popeljejo v svet filmskih ustvarjalcev in ustvarjalk, ki nam na platno preslikajo zgodbe sveta ter življenje navdihujočih in različnih ljudi. Filmska umetnost, ki temelji na dokumentiranju, nam človekove pravice predstavlja iz prve roke. Odpelje nas tja, kjer se kršitve dogajajo; tja, kjer se pišejo krute zgodbe, pa tudi tja, kjer nastajajo rešitve, skupnost in navdih.
Dokumentarni filmi, tako kot letošnja podoba festivala, nastavljajo ogledalo sodobnemu kapitalizmu, potrošništvu, vojnim dobičkom in dvoličnosti. V času, ko vojne po svetu dobivajo nove razsežnosti krutosti in nečlovečnosti, nas filmi odpeljejo prav tja. Družbena neenakost, ki kroji naš svet in naš vsakdan, vodi filmsko umetnost in nas gledalce usmerja, da jo lahko prepoznamo in ob njej ukrepamo. Kaže nam obraze dvoličnosti, ki jih prepogosto kažejo naša družba, politika in javnost.
Letos nas bo tekmovalni program, v katerem bo tričlanska žirija Amnesty International Slovenije izbrala najboljši film na temo človekovih pravic, odpeljal po svetu in nam približal usode ljudi, ki jih je zaznamoval svet družbenih krivic.
Izvrstna slovenska režiserka Maja Weiss nas bo vrnila v drugo svetovno vojno, ko je človeško življenje izgubljalo svojo vrednost. Dokumentarec o zadnjih še živečih žrtvah nacističnega rasnega eksperimenta Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna pripoveduje zgodbe slovenskih otrok, vključenih v zloglasen nacistični program Lebensborn, ki je bil namenjen širitvi arijske rase.
Nemanja Vojinović se v svojem dokumentarnem filmu Stekleničarji poda na eno izmed največjih smetišč na svetu, ki je blizu Beograda. Predstavi nam življenje na smetišču, kjer imajo glavno vlogo stekleničarji – Romi, ki tam prebirajo plastične odpadke. Življenje ene največjih marginaliziranih skupin prebivalstva je pogosto odrinjeno na rob družbe. Nič drugače ni tudi pri nas v Sloveniji, kjer, denimo, številne romske družine na JV države živijo brez dostopa do vode in tudi brez elektrike. V Amnesty se borimo proti vsem oblikam diskriminacije in se že leta dolgo skupaj z romskimi aktivisti zavzemamo za pravice romskega prebivalstva.
V Tišini razuma se Kumjana Novakova ukvarja z vlogo nasilja nad ženskami ob konfliktih in vojnah. Režiserka se osredotoči na žrtve posilstev v okolici Foče na meji s Srbijo. Njihove izjave in zgodbe so pozneje pripeljale do tega, da so bila množična posilstva in spolno suženjstvo prvič v zgodovini prepoznana kot vojni zločin in zločin proti človečnosti.
V slovenski Amnesty smo del boja proti vsem oblikam nasilja nad ženskami in dekleti, ozaveščamo o posledicah neenakosti spolov in izobražujemo o škodljivih stereotipih. Z nami se lahko učite tudi vi, vabljeni na našo Akademijo Amnesty.
Zhang Jialing v Popolnem nadzoru načenja temo tehnološkega množičnega nadzora v digitalni družbi. V središču tega je popoln nadzor, ki žrtvuje pravico posameznika do zasebnosti ter ob rob potiska predvsem aktiviste, novinarje in odvetnike za človekove pravice
Wang Bing, režiser filma Mož v črnem, nam predstavi enega najpomembnejših klasičnih skladateljev na Kitajskem, ki v svojem nenavadnem nastopu gol prikazuje krute dogodke in ravnanje, povezane s procesom prevzgoje. Tega je preživel, ker si je drznil kritizirati kitajsko partijo.
Vsak se proti krivicam bori po svoje. Filmi v nas zbudijo občutja tistih, ki krivice doživljajo na lastni koži. Mi pa se borimo proti njim z aktivizmom, zagovorništvom in izobraževanjem mladih generacij – te bodo nekoč svet vodile naprej … v upanju, da bo pred njimi boljši in manj krivičen jutri.
Se vidimo v kinodvoranah.