Nagrada Amnesty International Slovenije za najboljši film na temo človekovih pravic
(sklop Tekmovalni filmi)
Mednarodna žirija
Primož Bezjak
Igralec in performer, ki je v slovenskem gledališkem prostoru navzoč že vsaj od leta 1999, ko je sodeloval v predstavi Skrivni seznam sončnih dni Matjaža Pograjca in Betontanca. Od takrat je dejaven tako v okviru gledaliških institucij kot neodvisne plesne in gledališke produkcije, v mednarodnih koprodukcijah in filmu.
Postal je redni član Betontanca, skupaj s kolegi_cami pa je 2010 ustanovil tudi spin off kolektiv Beton Ltd., ki je ustvaril niz uspešnih predstav, nazadnje npr. Ich kann nicht anders, Große Erwartungen in Fun Fact. Konec leta 2008 se je zaposlil v Slovenskem mladinskem gledališču ter leta 2011 za igralske stvaritve prejel Župančičevo nagrado, najvišje priznanje Mestne občine Ljubljana za izjemne stvaritve v umetnosti in kulturi. Na 23. Festivalu slovenskega filma 2020 pa je prejel vesno za najboljšo glavno vlogo v filmu Antigona – kako si upamo!.
Maja Prettner
Končala je študij filmske režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Njena filmska dela so bila prikazana in nagrajevana na festivalih doma in v tujini. Bila je gostujoča avtorica v umetniški rezidenci v New Yorku. Kot obetavna režiserka je bila udeleženka Berlinale Talent Campusa. Njen zadnji celovečerni dokumentarni film Duhovnica je bil na Festivalu slovenskega filma nagrajen z vesno za najboljši film po izboru občinstva, nagrado Fipresci in vesno za najboljšo montažo. Prav tako je dobitnica prestižne nagrade televizijske mreže Al Jazeera, iz rok Društva slovenskih režiserjev pa je prejela tudi Štigličev pogled za izjemno režijo. Film Duhovnica je mednarodno premiero doživel na največjem severnoameriškem festivalu dokumentarnega filma Hot Docs v Torontu in bil uvrščen v tekmovalni programu Torino Film Festivala.
Nemanja Vojinović
Filmsko režijo je študiral na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu, kjer je leta 2012 diplomiral s celovečernim omnibusom Gde je Nađa?. Njegov kratki dokumentarni film Realnosti, odjebi je osvajal nagrade na regionalnih in mednarodnih festivalih. V celovečernem dokumentarnem prvencu Las Distancias (režija in produkcija) je spremljal izseljence s Kube v Združene države Amerike. Njegov drugi celovečerni dokumentarni film Stekleničarji je leta 2023 prejel nagrado srce Sarajeva za najboljši dokumentarni film.
S filmi nad sovražnostjo
Taja Premk
vodja programa komunikacij in organizacije dogodkov, AIS
V svetu, ki v živo spremlja genocid, podnebne katastrofe, revščino, lahkoto in nasilje, tematike za dokumentarne filme nikoli ne zmanjka. Kot nikoli ne zmanjka dela organizacijam za človekove pravice, kot je Amnesty International – naša največja želja je, da nekoč ne bi imeli več dela ter da bi bile pravice vseh ljudi spoštovane in cenjene, vendar vemo, da gre za horizont, ki bo vedno malo pred nami.
Letos bo Festival dokumentarnega filma zopet ponudil pester in razburljiv filmski program. Na platno bo preslikal svet, ki ga trenutno živimo – med drugim nas bo odpeljal od genocida in apartheida v Palestini, vojne v Ukrajini, toksične moškosti in ogrožanja pravic žensk, pa vse do pogleda nazaj v kolonializem. Teme, ki niso zgolj vsebina za deljenje po družbenih omrežjih in televizijske dnevnike, pač pa moramo o njih vedeti več – izvedeti moramo tisto, kar nam ponudijo dokumentarci: osebne zgodbe iz prve roke s čustvi, bolečino, upanjem ali brezupom. Te zgodbe nam ne pustijo pogledati vstran.
Na 27. Festivalu dokumentarnega filma bo imela naša tričlanska žirija Amnesty International še posebej težko delo, ko bo izbirala najboljšega na temo človekovih pravic. V tekmovalnem sklopu je letos pet filmov, ki vsak zase in vsi skupaj tvorijo bistvo pomena človekovih pravic.
Prvi film v sklopu, Edina zemlja, vsi filmofili že nestrpno čakamo in je prejel številne filmske nagrade. Palestinsko-izraelska naveza ustvarjalcev nam poda jasno sporočilo, ne le o izraelskem apartheidu nad Palestinci, temveč tudi o tem, kako preseči nacionalizem za cilj pravične družbe brez diskriminacije. Mi bomo po filmu zaploskali obema avtorjema, Yuvalu Abrahamu, izraelskemu novinarju, in Baslu Adri, dolgoletnemu palestinskemu aktivistu, ter ne le enemu, kot je to storila nemška ministrica na Berlinalu.
Oksana Karpovič, ukrajinska režiserka, nas v filmu Prestreženi vrača na bojišča v Ukrajini in Rusiji. Skozi telefonske pogovore med ruskimi vojaki na fronti in njihovimi sorodniki v Rusiji nam bo pokazala lažne predstave vojne in to, kako malo je zares vredno življenje vojakov na fronti.
V Glasbi za vojaški udar nas režiser Johan Grimonprez skozi dokumentarni glasbeni film popelje v dekolonizacijo konec petdesetih in v začetku šestdesetih let.
Romunska novinarka Lina Vdovii in njen partner Radu Ciorniciuc pa sta v dokumentarnem filmu Oče v ospredje postavila zgodbo režiserkinega očeta ter skozi njo slikala vseprisotne probleme današnje družbe: toksično moškost, razmerja moči, nasilje v družine in nasilje nad migranti.
V poljskem dokumentarcu Vlaki režiser Maciej Drygas izriše vlogo vlaka v družbenem, političnem in kulturnem kontekstu 20. stoletja.
Festival dokumentarnega filma bo tudi tokrat premagoval stereotipe, širil obzorja in poudarjal pomen človekovih pravic, kar so tudi naloge naše organizacije Amnesty International. Veseli smo, da smo zopet del tega izjemnega filmskega dogajanja in da je tokrat naša svečka, ovita z bodečo žico, tudi del podobe festivala. Upamo, da bo njeno sporočilo jasno:
Bolje je prižgati svečo kot preklinjati temo.