Če ni posneto, se ni zgodilo
vodja filmskega programa Cankarjevega doma
Prvo fotografijo so po deseturni ekspoziciji posneli v dvajsetih letih 19. stoletja. Bila je groba, nekontrastna, komajda fascinantna. Izumitelj si je morda zamrmral, da fotografski medij »nima prihodnosti«. Tako sta filmskemu mediju dobrega pol stoletja pozneje presodila brata Lumiere. Pa poglejte, kam nas je njun pesimizem pripeljal! Danes je svet zasičen s podobami, filmskimi in video posnetki, vse bolj pa tudi z manipulacijami, s katerimi je začel eksperimentirati že Georges Mélies; z gibljivimi slikami »brez prihodnosti« je izvajal čarovnije že nekaj let po iznajdbi. Ko je protagonistom svojih fantazijskih enokolutarjev menjal glave, je šlo za deepfake stoletje pred deepfakom; danes velja ob pogledu na malodane vsako podobo ali gibljivo podobo podvomiti o njeni avtentičnosti.
Od podob smo danes popolnoma odvisni in z njimi obsedeni, a od tega se kot organizatorji filmskega festivala ne moremo distancirati. Podobe so seveda dobrodošle in koristne, sploh če prihajajo iz zanesljivih virov in so primerno izbrane. O obsedenosti in zasvojenosti na letošnjem festivalu jih govori veliko, npr. dokumentarec Fantastična naprava. Maršal Tito je bil znan ljubitelj filmov in (samo)promocije, zato je imel ob sebi dolga leta osebnega fotografa in snemalca Stevana Labudovića, ki ni dokumentiral le rojstva gibanja neuvrščenih, temveč tudi npr. alžirsko osvobodilno vojno. Revolucije uspevajo ali padajo tudi zavoljo »komuniciranja z javnostmi«, kar je lep evfemizem za politično propagando, ki je z Leninom dobila nesluten pospešek, s Stalinom pa še montažno in fotošop perfekcijo. Popolni nadzor, ki pokaže kitajsko tehnološko prevlado nad svojim prebivalstvom, konceptu orwellovskega sveta podeli novo razsežnost; prebivalcev ne nadzoruje zgolj z nešteto kamerami in visokotehnološkim ustrahovanjem, temveč tudi z zaupanjem, ob uporabi učinkovitejših cenzurnih in propagandnih metod, ki z nastopom umetne inteligence postajajo vse bolj izpopolnjene in učinkovite.
Romunski film Med revolucijama, ki intimno popiše usodo dveh prijateljic med revolucijama v Iranu ’79 in Romuniji '89, posredno pokaže pomembnost podob in spektakla. Nasploh se zdi, da večja kot je tragedija, bolj jih mora zaobjeti fotografski ali filmski medij. Maciek Hamela je sijajno združil elementa humanitarnega aktivizma in filmske izjave; ob ruski agresiji na Ukrajino se je odločil reševati življenja. Ampak to ni bilo dovolj, kamero je v svojem kombiju usmeril na sedeže sopotnikov, ki jih je vsakodnevno prevažal proti poljski meji. Nastal je film V vzvratnem ogledalu, kot bi želel povedati, da »če ni posneto, se ni zgodilo!«.
O obsedencih, delovni etiki in deloholizmu nasploh je v letošnjih filmih precej govora; pri Deloholikih, ki jim je koncept premora španska vas (čeprav prihajajo z vseh koncev sveta), naslov govori sam zase, prav tako v primeru Mladih in ambicioznih, ki po študiju na elitni univerzi v St. Gallnu spoznavajo realni življenjski sektor. Vsi seveda niso deloholiki po svobodni izbiri, npr. romski smetiščarji oziroma stekleničarji, ki v istoimenskem filmu na obrobju Beograda za preživetje neprekinjeno, stahanovsko brskajo po smeteh. Drugi so enako zavzeto delali nekoč, pa sta jih sistem in tranzicija izvrgla, npr. delavci iz slavnega puljskega Uljanika, nevidni protagonisti Ladje, ki so jim ostali zgolj spomini. Zdaj jim bodo ostale še gibljive slike.