Maja Weiss je avtorica, ki z odločnim korakom stopa po slovenski filmski krajini – ne le da se je v zgodovino slovenskega filma vpisala kot prva režiserka celovečernega igranega filma, Varuh meje (2002), izredno bogato je predvsem njeno ustvarjanje v dokumentarnem filmu, tako v okviru televizijske kot neodvisne produkcije. Njen avtorski pečat odraža že sam izbor tematike: oživlja prezrte, manjšinske glasove, ki so jih na obrobje potisnile družbene silnice v različnih obdobjih (npr. v filmih Judje na Slovenskem [1989], Razlaščenci [1991], Kam je izginil delavski razred? [2010], Odkrivanje Skritega spomina Angele Vode [2011], Banditenkinder: slovenskemu narodu ukradeni otroci [2014], Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna [2023]); z empatično, a nikoli pokroviteljsko noto se približuje protagonistom, ki so večkrat otroci in mladi (npr. v filmih Mali Rus [1986], Fant, pobratim smrti [1992], Dekliške zgodbe: Katarina iz Slovenije [2004]), z zbrano prisotnostjo prisluhne duhu časa in zajame odtekajoče podobe ključnih trenutkov družbenih prehodov (npr. Na poti nazaj [1993], Pod Prešernovo glavo [2004]). V tem zadnjem kontekstu so še posebej zanimiva dela, ki so nastajala v tandemu s Petrom Braatzem, njenim partnerjem na ustvarjalni in intimni življenjski poti: trilogija Slovenija od zunaj, Slovenija od znotraj in Slovenci od znotraj – o slovenski duši, nastala med letoma 1996 in 1997, je dober primer zeitgeistovskega portreta takrat mlade države Slovenije, ki spretno preigrava pojme nacionalnosti, značaja in stereotipov: v iskanju »univerzalnih resnic« se tako izrišeta predvsem njihova raznovrstnost ter neobhodna pogojenost družbenega časa in prostora njihovega izrekanja.

Njen dokumentaristični pristop odraža posluh do človeka, okolja in razmer, pa vendar njeni dokumentarci niso zgolj observacijski. V trenutku, ko njena kamera-oko (v nekaterih primerih, kot je Cesta bratstva in enotnosti [1999], Weiss kamero tudi sama vzame v roke) ujame pogled svojega protagonista ali protagonistke, se vzpostavi dialog, ki izraža osebni angažma avtorice – režiserka je lahko tudi del kadra, bodisi pred kamero ali z glasom za njo, dokler ne postane tudi njen subjekt kot v avtobiografskem dokumentarcu My Way 50 (2018). Koncept objektivnega pogleda v dokumentarnem filmu Weiss prevprašuje tudi s premišljeno rabo filmskih elementov, med katerimi izstopa njen odnos do glasbe, ki včasih skoraj preglasi podobo in se od nje osamosvoji, deluje kot nekakšen potujitveni efekt ter odpre prostor za razmislek o razmerju med podobo in (njeno) resničnostjo. Raziskovanje teh razmerij je zanimivo opazovati tudi v avtoričinih dokumentarno-igranih filmih – takšen je njen zgodnji izlet v žanr mokumentarca v televizijskem filmu Volite mene, ja vas mam rad (1990), ki je poklon njeni domači, živahni kulturniški in alternativni sceni v Metliki v osemdesetih letih.

Ta mladostni uporniški duh nekako še vedno veje ne samo iz podob, ki jih Weiss ustvarja, ko se upira normiranemu pogledu, temveč tudi iz njene drže kot ustvarjalke, ki nikoli ne odneha gledati, poslušati, raziskovati in – ne glede na pogoje – ustvarjati.

Del retrospektive Maje Weiss v okviru Festivala dokumentarnega filma predstavlja predvsem avtoričino zgodnejše obdobje – od njenega študijskega dokumentarnega filma Mali Rus, z deli, ki so nastajala pod okriljem RTV Slovenija, do prvih samostojnih produkcij in koprodukcij v prvem desetletju dvatisočih pod okriljem Bela Filma in drugih.

Retrospektiva Maje Weiss bo v Slovenski kinoteki potekala od 12. marca do 16. aprila 2025. Slovenska kinoteka pripravlja retrospektivo v sodelovanju s Festivalom dokumentarnega filma (Cankarjev dom), Slovenskim filmskim arhivom pri Arhivu RS, RTV Slovenija, Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo UL ter produkcijsko hišo Bela film in Zavodom Maja Weiss.

Anja Banko