Nika Autor v polje dokumentarnega posega skozi formo filmskega eseja, ki z noto političnega in intimnega intervenira v prostore obmejnih gozdov, rek ter odsluženih, pozabljenih železniških prog. Njeni gozdovi so rdeči; skozi njih se agresivno vije rezilna žica in preliva kri. V njem umirajo sanje, ugašajo življenja in izginjajo zgodbe »nevidnih« potnikov, za katerimi se pod odpadlim jesenskim listjem že izgubljajo sledi. Za njimi ostajajo le odsluženi, pozabljeni in izgubljeni čevlji, ki begunska življenja tiho zaokrožijo v realnost izgubljenih, izbrisanih, brezimnih in neslišanih. Nekatere je med potjo odnesla reka; druge ujela, pretepla in deportirala policija. A včasih za njimi ostane tudi posnetek, vizualni fragment potovanja v podvozju vlaka, v katerem se anonimne superge poskušajo obdržati nad drvečimi tračnicami. 

A prebežniki, begunci in izkoriščani gradbeni delavci, ki jih v svojem opusu v objektiv lovi Nika Autor, niso zgolj številke. Niso razčlovečena, anonimna masa ljudi, na kakršno jo reducirajo (televizijski) mediji. Avtorica v njihov prostor stopa intimno, observacijsko, ter s kamero zavedno piše zgodbe, ki sicer ostajajo zunaj našega vidnega polja. Hidaya Alsisi, Etaf Alburai, Dana Mikawi, Nadia Hakki, Adrohman Begum, Ahmed Kawsar, Hussein Tahsan, Zied Abdellaoui, Armin Salihović, Esad Kapić. Nihče od njih ni zgolj žrtev. So ljudje z določenimi željami, cilji in vizijami; vsak s svojo identiteto, obrazom in imenom. A avtoričin opus dela zares subverziven to, da z njo vsak spregovori iz lastne perspektive, brez posrednikov v obliki intelektualnih avtoritet; aktivistov, politikov, teoretikov.

Zanimajo jo montaže podob, ki izzivajo ustaljeno delitev fikcije in dokumentarizma, preizprašujejo pomen resnice in objektivnosti ter vsebino tu pa tam posredujejo fragmentirano, raztrgano in nezaključeno. Njeni filmi postavljajo več vprašanj, kot podajo odgovorov, in gledalca izzivajo, da si fragment ali odsotnost podobe v nekih trenutkih poskuša osmisliti sam. Da pogleda, kamor sicer ne bi, ter razbije svoje morebitne predsodke in že oblikovana stališča; podobno kot Razglednice z remontažo arhivskih posnetkov ponudijo drugačno reprezentacijo migrantov, viktimiziranih in kriminaliziranih na Balkanski poti. 

Gozdne površine, ki jih v objektiv ujema Nika Autor, navsezadnje nikoli niso bile zgolj prostor biotske raznovrstnosti, idile in spokojnega stika z naravo. V njem se razlivajo politični konflikti in izvaja represija, a življenje tujcev tudi zunaj gozda, V deželi medvedov, ne čaka boljša perspektiva. Tako še največji približek varnega pristana najdejo v enem bolj osebnih obzornikov, kjer v ospredje stopi avtoričina teta, »gasterbajterka« Metka Autor, ki skozi kuharske recepte in poglavja zaznamuje stične točke lastne priseljenske izkušnje s položajem današnjih popotnikov. 

Filmski opus Nike Autor vodi predvsem angažirano preizpraševanje umetnosti v razmerju do zgodovine in aktualnih družbenih vprašanj; preučevanje migracij, delavskih pravic in politik spomina. A njen vstop v polje filma je nekonvencionalen: na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je sprva študirala slikarstvo in na Dunaju zaključila doktorat. Kot umetnica tako še danes deluje multimedijsko ter se izraža tako skozi film, videoinstalacijo, fotografijo, risbo in kolaž kot skozi tekst, ki se čez glasbo, odtisnjen v podnapise, razlije čez Obzornik 670. Zadnje desetletje ustvarja z neformalnim kolektivom Obzorniških front, med katerim se za realizacijo pričujoče retrospektive zahvaljuje predvsem Joštu Franku, Bojanu Bajsiću in Maji Lovrenov. 

Veronika Zakonjšek